JEZERA, SLAPOVI IN ZELENJE: PLITVIČKA JEZERA


Letos sem se prvega maja še posebej veselila. Že nekaj let sva z mamo imeli željo obiskati Plitvička jezera, želja pa se nama je zdaj končno uresničila. Definitivno sem mnenja, da to ni bil moj zadnji obisk.

Nacionalni park Plitvička jezera je vključen na seznam svetovne dediščine kot eden izmed najboljših naravnih znamenitosti.

Izlet sva plačali pri agenciji Sonček, ta pa je sodelovala z agencijo Kompas, ki je izlet tudi izpeljala. S Sončkom sem imela kar nekaj zapletov, tako da se bom naslednjič po vsej verjetnosti odločila kar za Kompas. Odhod iz Celja ni bil planiran, zato sva se morali zapeljati v Ljubljano. Odpeljali smo se ob sedmih zjutraj, na Plitvička jezera pa smo prišli nekaj čez 11. uro. Tako zelo sem upala na topel in predvsem sončen dan, da se mi je uresničila tudi ta želja. Mislim, da smo imeli okoli 20°C, morda tudi kakšno stopinjo več. Vreme sem spremljala nekaj dni pred odhodom, ves čas pa sem premišljevala, kaj bom oblekla. Na koncu sem se odločila za športno obutev, ker sem vedela, da bo kar veliko hoje, raztegljive kavbojke, športno majico, jeans jakno in športno jakno. Vedno se rada odločim za več slojev, saj sem tako ''bolj na ziher''. V nahrbtniku ni bilo prostora za fotoaparat, zato sem slike ustvarila kar s telefonom (Iphone 7).

Ko smo vstopili v park in ko smo se sprehodili do razgledne točke, sem imela usta na veliko odprta. Do zdaj še nisem videla tako lepega razgleda kot takrat. Gre za nek preplet zelenja in vode. Najprej smo si od daleč ogledali največji slap - velik je 78 m - katerega smo si kasneje pogledali še od bližje. Nekaj dni pred tem je deževalo, kar pomeni več vode, z njo pa več manjših slapov. Vse skupaj je bilo videti naravnost božansko!

Nacionalni park tvori šestnajst jezer, ki se delijo na gornja in na spodnja jezera. Ogledali smo si skorajda vsa. Mislim, da nismo videli samo enega, saj je bila pot poplavljena. Spremljale so nas tudi ribice, ki niso bile videti prav nič prestrašene - očitno so navajene toliko ljudi. Peljali smo se tudi z ladjico, s pomočjo katere smo lahko uživali ob pogledu na vsa ta živo zelena in turkizno obarvana jezera. In pa slapovi ... Koliko jih je bilo. Moram pa priznati, da si nisem mislila, da me bodo jezera tako zelo navdušila. Navdušila me je njihova dolžina, globina in predvsem turkizna obarvanost. Med drugim smo se peljali tudi z vlakcem, ki bolj spominja na avtobus z vagoni. Tako karta vključuje tudi vožnjo z ladjico in vlakcem, zanjo pa boste v tem času odšteli 100 HRK. Za takšno ceno boste videli veliko in še več.

Izredno zanimivo pa mi je bilo, da jezera spremljajo razne legende. Denimo, jezero Kozjak je imenovano tudi kot Kozje jezero. Namreč, nekoč v preteklosti naj bi se v jezeru potopilo kar trideset koz, od tod potem ime. Ali pa Prošćansko jezero ... Ker je prišlo do suše, so ljudje molili za pomoč, na katero se je odzvala Črna kraljica. Poslala jim je dež, ki je padal več dni skupaj, vse dokler niso nastala jezera (od tod ime Plitvička jezera). Tako je ime Prošćansko jezero nastalo v spomin na 'prošnjo' ljudi, ki so si zaželeli dežja. 

Ura je bila nekaj čez pet popoldne, ko smo nadaljevali pot proti Sloveniji. Iz Ljubljane me je čakala še ura vožnje do doma, tako da sem se dobesedno utrujena vrgla v posteljno, saj sta bili za mano samo dve uri spanja. Izlet je bil vsekakor vreden ogleda in komaj čakam, da se zopet vrnem. Srečna sem. Srečna, ker se mi je želja uresničila; ker nam je bilo vreme naklonjeno; ker sem bila lahko del nečesa tako zelo lepega. Izlet vam močno priporočam.

Ni komentarjev :

Objavite komentar

Thank you for all your lovely comments!